Spet trte so rodile,
prijat'li, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!


Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! cmo zapét'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov slovece matere!


V sovražnike 'z oblakov
rodú naj naš'ga trešci gróm,
prost, ko je bil ocakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jim še težé!


Edinost, sreca, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo cast,
ko préd, spet naša bode last!


Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!


Mladenci, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domacije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srcno bránit klical cas!


Živé naj vsi naródi,
ki hrepené docakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!


Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!